Kolesarski maraton po gozdovih Pece sem imel že iz leta 2012 v zelo lepem spominu. Tako sem se letos ponovno odločil popestriti mojo triatlonsko naravnano sezono. Moje gorsko kolo je po samo 2 vožnjah letos, bilo ponovno zelo veselo, ko sem ga basal v avto. Po slabih 2 urah vožnje sem bil nekje nad Črno na Koroškem, natančneje v odmaknjenem kraju Podpeca. Takoj sem opazil, da je letos že vse večje ter veliko boljše organizirano. Ob prevzemu štartne številke in spominske majice smo prejeli še super uporaben set čistil znamke Muc-Off. Igrala je glasba in kolesarji smo se v sproščenem vzdušju pripravljali na štart. Sestavim svoje kolo, napolnim bidon z izotonično pijačo ter se lotim pumpanja gum. Ker je na plašču označeno 2-4 bare, sem jih napolnil pač na 3 bare, kar se je kaj kmalu izkazalo za ne tako brihtno dejanje.

Na štartu se postavim bolj v zadnje vrste, saj se nikakor ne smatram konkurenčnega tem tukaj najboljšim slovenskim mtb kolesarjem. Kot tradicionalno se na štartu pojavi Kalči na njegovem starem mopedu. Napovedovalec naznani štart in že zavrtimo pedala. Sledimo dimni zavesi starega APN-a, dokler se ta safetly moped ne umakne. Moje noge niso bile najbolj spočite in tako sem že na prvih klancih žal mogel izpustiti najihtrejše kolesarje. Ampak vozil sem po svojih močeh in iskanje izgovorov je brezveze. Pulz je bil blizu 170 udarcev na minuto in komaj sem čakal, da se vse skupaj malo umiri. Prišli smo do spustov, kjer pa sem moral spuščati naprej hitrejše zasledovalce, ki so na spustih z svetlobno hitrostjo švigali mimo mene.

Lepo je bilo opazovati kako nekateri obvladajo kolesa, mene pa čez korenine, skale in ostale prepreke trese in meče po zraku. Bilo me je pošteno strah in gume napumpane na 3 bare niso moje vožnje naredili nič bolj udobne. Na hitrih ovinkih mi je kolo velikokrat zdrsavalo, samo čakal sem da me zmanjka. A na srečo sem vseeno toliko zaviral in vozil toliko previdno, da se to danes ni zgodilo. Nekje na pol poti nas je čakala atraktivna vožnja skozi opuščene rudniške rove. Z prižgano naglavno svetilko sem sledil dvema mladincema, ki sta pošteno drvela skozi podzemlje pece, komaj sem jima sledil. A glede na to da sta ta dva pred menoj imela boljše svetilke ni bilo druge kot, da poganjam na vso moč ter jima sledim. Bilo je hladno na garminu je kazalo samo 7°C. Po kakšnih 15 min zagledam luč na koncu predora! Ko pripeljem iz rudnika me zaslepi močno sonce in telo zaradi temperaturne razlike doživi konkreten šok. Ampak med tem ko nekateri ustavljajo, jaz peljem kar naprej. Privadim se na svetlobo in že drvim po enoslednicah čez travnik v naslednji gozd. Pokrajina in poti so res neverjetne. Zapeljem se v drugi krog, kjer na postajankah s pijačo in hrano že stojijo tekmovalci s krajše 30 km trase. Joj, kako bi si želel ustaviti, ter se malo okrepčati, ampak ne, gremo napreh čas teče. Pred menoj pa ponovno razmočen travnik, gozd in potem spet v klanec. Opazim da pred seboj nimam več nikogar, kar je slabo, saj tako moj tempo pade in tudi možnost, da se kje izgubim je enostavno večja. Po nekaj vzponih in spustih sledi še zadnji klanec. Čist na začetku vzpona zaslišim neko ropotanje sprednjega kolesa. Ugotovim, da se mi je odpelo kolo. Ja super, to bi lahko na spustu bilo zelo nevarno. Ustavim na hitro zategnem in zapnem sprednjo kolo in že naprej za kolesarjem, ki sem ga dohitel. V tem zadnjem klancu polovim še tri kolesarje in ji pustim toliko za seboj, da jih več ne vidim. Na veliko srečo sta na tem zadnjem klancu bile tudi dve postojanki z vodo. Pomagačema, ki sta napolnila moj izsušen bidon se 100 krat zahvalim. Med tem izvem tudi, da sem zelo dobro na poti in da sem nekje med prvimi 25. Malo razočarano pogledam ob tem podatku in se odpravim naprej. Seveda sem želel boljšo uvrstitev, ampak tega si v nobenem primeru nebi zaslužil. Definitivno nisem gorski kolesar in tako pač nemoraš biti kaj veliko višje na lestvici.

Nazaj k poteku zadnjih km maratona. Tisti vrh zadnjega klanca mi je bil že dobro poznan. Leta 2012 sem si ga dobro zapomnil, ko sem tam gor preprosto sestopil s koleso in ga potiskal vse do vrha. Letos se nisem vdal in odpeljal do vrha. Pritiskal sem v pedala kolikor sem lahko, le da bi prednost pred zasledovalci povečal in da me na zadnjem spustu do cilja nebi dohiteli. Na spustu se trudim po svojih močeh in se vsako minutko prestrašeno ozrem nazaj, če je že kdo za mano. Uspe mi pripeljati v cilj brez, da bi izgubil kakšno mesto. Zelo vesel in pošteno izmučen se lotim lubenic, banan, peciva in vse kar mi ponudijo.

Statistika Garmin Več fotografij z dogodka

Uvrstitev v kat.	Uvrstitev skupno	Razdalja	Povečanje višine	Rezultat
9	22	50km	1.806m	3:18:38

Continue

Za Blaguški tek sem izvedel čisto naključno, ko mi je nek starejši gospod po tekmovanju v Rušah izročil letak. In ker sem kot otrok na Blaguškem jezeru z očetom velikokrat ribaril in imam kraj v zelo lepem spominu, sem se brez premišljanja odločil, da se udeležim tudi tega teka. V soboto na dan 12. Blaguškega teka je bilo vreme oblačno a dežja ni bilo, kar je pomenilo idealne pogoje za tek.

Po prihodu na Blaguško jezero sem se počasi sprehodil po štartno številko ob tem pa ves čas opazoval čudovito jezero in naravo, ki ga obdaja. Res lepo. Kasneje sem bil malce razočaran, ko sem ugotovil, da terasa pravzaprav ne vodi okrog jezera, kakor sem si predstavljal.

Continue

Kot že leto prej, je bil tudi letos Vetrov tek v Rušah začetek moje tekmovalne sezone. Seveda sem se počutil nepripravljenega, kot ponavadi. Nekaj dni pred tekmovanjem sem na atletskem stadionu še veselo izvajal težek stopnjevalni test. Moje noge so tako na dan tekmovanja bile boleče in nič kaj preveč spočite. Ampak tega sem že navajen in ponavadi je tako tudi boljše, kot pa da bi bil spočit. Odzunaj je deževalo in skrajšana progra za katero sem izvedel v zadnjem trenutku me nista nič kaj vlekla iz postelje. Ampak dobro, prijavnina je bila že plačana in nekje je pač treba začeti.

Med tem ko sem leno sedel v kuhinji in zajtrkoval je odzunaj prenehalo deževati. Počasi sem zbasal stvari v svoj nahrbtnik in se odpravil v sodenje mestece. Glede na vreme sem bil v Rušah presenečen nad dolgo vrsto za prijavo in dvig štartne številke.

Continue

Tokratno zimo sem ponovno izkoristil za meni najljubšo zimsko športno prireditev v Mariboru. To je seveda Zimski pokal peš na pohorje. Tokrat dvanajst nedelj zapored, ko se je za začetek dneva potrebno podati na 7 km dolg vzpon na Pohorje in tako premagati 680m višinske razlike. Tekmovalnost za ta leten čas je bila izjemna in tako sem zmeraj dal vse od sebe. Velikokrat sem z zadnjim močmi zašprintal v cilj, se zgrudil na kolena in glasno hlastal za zrakom.

Za prve vzpone smo tokrat imeli zelo dobre pogoje in tako sem svoj rekord postavil zelo blizu meje 30 min, ki pa je v nadaljevanju zimske lige nikakor nisem mogel izboljšati. Sneg, led in mraz, ki so z zamudo prispeli v nadaljevanju so mojo željo po času pod 30 min dobesedno uničili.

Kot prejšnjo zimsko ligo mi v tokratni žal ni uspelo narediti vseh vzponov, žled ki nas je doletel nam je s katastrofalnimi pogoji tako odvzel 2 vzpona. Na srečo se je stanje po dveh tednih toliko izboljšalo, da smo se lahko pomeri vsaj na zadnjem 12. finalnem vzponu, ki pa je zaradi podrtih dreves bil prav tako skrajšan. Na koncu sem tako pristal na skupnem 11. mestu, nad čemer sem bil zelo zadovoljen in tako zelo dobro začel .

Continue